Potepanje po Francija 2009

Sonce je sijalo že visoko nad nebom, ko sva z Dušanom zajahala vsak svojo Hondo (on XX, jaz pa VFR) ter se odpeljala novim dogodivščinam nasproti. Pot naju je najprej vodila do Sežane, potem pa mimo Benetk, Padove, Milana in Torina kjer sva zapeljala v dolino Susa. Pot preko Italije je bila dokaj nezanimiva saj sva se večji del vozila po avtocesti. Le zadnji del, ko naju je pot vodila po dolini Susa, ki leži na jugozahodnem delu Alp, je vožnja postala zanimivejša. Ravnina se je za nekaj dni poslovila od naju in vstopila sva v prečudoviti alpski del najinega popotovanja. Saj so se okoli naju pričele dvigovati mogočne gore. Pot naju je najprej vodila mimo smučarskega središča Sestrier, nato pa prek prelaza Montgenevre (1854 m), kjer sva vstopila v Francijo. Prvi dan sva po 740 km vožnje prispela v najvišje ležeče evropsko mesto Briancon. Mesto leži okoli 1300 metrov nad morjem. Prenočila sva v kampu na obrobju mesta, kjer sva srečala skupinico slovenskih plezalcev, ki so uživali v plezanju po okoliških hribih. Briancin je namreč poleti lepa izhodiščna točka tako za pohodnike, kolesarje, kot tudi za plezalce, pozimi pa pravi raj za smučarje.

Pravijo da se po jutru dan pozna. In res je tako. Na nebu ni bilo oblačka, ki bi kvaril pogled na okoliške vrhove. In prav tak je bil cel dan. Ta dan sva imela v planu, da si ogledava in se skozi tudi peljeva enega od največjih kanjonov na svetu. To je kanjon Verdon. Tako naju je pot iz Briancona vodila proti jugu. Odločila sva se za pot, ki je vodila prek kar nekaj prelazov.

image image image

Najprej sva prečkala prelaz Izard (2360 m), nato prek prelaza Vars (2111m), na koncu pa še čez prelaz Allos (2247 m) pod katerim tudi izvira reka Verdon, ki je ustvarila prečudovit kanjon. Pot preko prelazov je bila zelo zanimiva. Pokrajina ki se je kazala te je hitro premamila, da si pozabil na cesto po kateri si vozila. In na ovinkasti cesti se prav hitro lahko pripeti kaka nesreča. Sploh pa, ker je na njej polno kolesarjev, ki sopihajoče poganjajo pedala proti vrhom prelazov. Prav tako pa je cesta polna avtomobilov in avtodomov s katerimi se ljudje vozijo brek prelazov in občudujejo lepote narave. Ampak pot do kanjona je potekala tekoče in sredi dneva sva prispela do vhoda v nacionalni park Verdon. Skozi kanjon pelje ozka vijugasta cesta, na kateri se težko srečaš z avtom, kaj šele ko ti nasproti pripelje avtobus. Cesta je lepo speljana po kanjonu in z nje se razprostira pogled po veličastnem kanjonu. Kanjon je dolg okoli 25 km in sega tudi do 700m globine. V celoti so ga raziskali leta 1905.

image image image

Kljub temu da je v okolici kanjona kar nekaj kampov, pa je bilo prosto mesto za najin šotor kar težko najti. Saj je kanjon v poletnih mesecih zelo obiskan. Tako nama je šele po 20 km izven kanjona uspelo v majhni vasici St.Martin de Bromes dobiti prostor za najin šotor in najina jeklena konjička. Tako sva drugi dan za sabo pustila okoli 300 km lepih panoramskih poti. Seveda sva se pod večer odpravila na krajši ogled vasi, kjer sva v prijetni družbi domačinov popila hladen vrček piva. Kasneje se je izkazalo da je bilo tu pivo najceneje (4 eure).

Tretje jutro se je prebudilo v oblakih in že po par desetih kilometrih sva morala vedriti. Hvala Bogu pa je bila nevihta kratka in kmalu je posijalo sonce in pot po Provansi je postajala iz kilometra v kilometer bolj zanimiva. Prvi postanek je bil v vasici Roussillon. Vasica leži na pečini iz rdečega kamenja, kar ji daje še poseben čar. Od tu se razprostira enkraten pogled po okoliških dolinah, ki jih prekrivajo ogromni vinogradi. Iz Roussollina naju je pot zanesla v Gordes. Leta 1031 so na vrhu hriba zgradili grad okoli katerega je kasneje zraslo mesto.

image image image

V bližini mesta pa stoji samostan, ki je obdan z nasadi sivke. Od tu sva se odpravila proti Avignonu. Še prej pa sva zavila v Fontaine de Vaucluse, kjer sva si privoščila krajši sprehod po hladni in senčni dolini. Je kar pasalo, da si človek malo pretegne noge. Na koncu dneva pa sva po 155 km prispela v Avignon. V kampu, ki je v neposredni bližini mesta sva postavila šotor, nato pa sva se odpravila v mesto, ki je bilo od leta 1309 pa do leta1377 domovanje papežev. Ogledala sva si strogi center starega dela mesta, kjer je tudi papeška palača, katero si jo je bilo vredno ogledati. Po ogledu papeške palače pa se je bilo obvezno treba ustaviti na glavnem trgu, ter se okrepčati z hladnim pivom. Reči moram da je kljub zasoljeni ceni (6 evrov) kar padel na plodna tla.

image image image

Četrti dan naju je pot vodila najprej do Pont du Gard. Iz rimskih časov tu stoji velik akvadukt, prek katerega so speljali pitno vodo za oskrbo Avignona. Od tu pa sva se odpravila proti jugu, do delte reke Rhone (Ron). Je ena največjih delt v Evropi. Tu še danes lahko vidiš koščke neokrnjene narave in pa veliko čred konj, med katerimi so tudi divji. Po vožnji med kanali delte Rhone sva se odpravila proti severozahodu, kjer pa naju je malo pred Nimesom ustavila okvara mojega motorja.

Ne moreš verjet da majo Francozi ob ponedeljkih vse motoristične trgovine in servise zaprte. Tako nama je s pomočjo domačina uspelo dobiti trgovino z akumulatorji, da sva za silo usposobila motor in prispela do kampa, kjer sva prenočila. Naslednji dan sva se odpravila do servisa, kjer so odkrili napako. Šel je alternator. Ni nama ostalo drugega kot da motor pustiva na servisu, počakava da dobijo nov kos ter mi popravijo motor. Serviser nama je obljubil, da bo motor popravljen naslednji dan. Tako sva se ta dan z Dušanovim motorjem odpeljala do mesta Milau in si ogledala enega največjih mostov na svetu. Most povezuje avtocesto med Parizom in Barcelono in poteka prek reke Tarn. Dolg je 2460m njegova najvišja točka pa sega 343m visoko. Za primerjavo Aifflov stolp je visok 300m. Pot nazaj do Nimesa naju je vodila po dolinah polnih vinogradov. Ko potuješ po Franciji dobiš občutek, da v Francozi gojijo samo trto, vsaj na južnem delu. Kamor si pogledal je bila sama trta.

image image

Naslednji dan naju je že čakal popravljeni motor in najino potovanje se je nadaljevalo proti zahodu. Najprej ob obali Sredozemlja do Beziersa nato pa v notranjost do Carcassonna. Srednjeveškega mesta, ki je imel nalogo varovanja trgovskih poti, ki so potekale med Toulouseom in sredozemljem. Mesto je še danes živo. Pa ne samo zaradi turistov, ampak tudi zaradi domačinov, ki še danes živijo v istih hišah kot so pred par sto letih. Po ozkih ulicah je polno turistov, ki si z vseh koncev sveta hodijo ogledovat to srednjeveško mesto, ki leži na hribu. Domačini se preživljajo predvsem od turizma. Trgovine s spominki na vsakem koraku. Odvijale so se tudi viteške igre. Ena od zanimivost mesta pa je tudi ta, da so tu snemali film o Robinu Hoodu.

image image image

Po nekajurnem postanku in ogledu mesta, pa naju je pot peljala naprej proti Pirinejem. Ker nama je okvara motorja vzela dober dan potovanja, sva morala spustiti ogled Andore. Tako da sva se odpravila direktno proti Lurdu, kjer je bila tudi glavna destinacija najinega potovanja.

Lurd je eno največjih romarskih središč v Evropi in tudi na svetu. Sem prihajajo ljudje iz vsega sveta, zdravi, boli, kristjani, ateisti ali pripadniki drugih veroizpovedi. Ko se sprehajaš med množico romarjev in gledaš ljudi, ki so prikovani na invalidske vozičke ali celo na postelje, ter vidiš njihovo močno vero v Boga in veliko voljo do življenja, se zaveš, da se je tu moralo zgoditi res nekaj veličastnega. Da zgodbe o prikazovanju device Marije mlademu dekletu Bernardki le niso samo zgodbe, ampak da se je vse to res zgodilo. Lurd je res nekaj posebnega. Dotakne se te v dno srca. Skratka Lurd moraš doživeti. Ne da se ga opisati.

image image image

Po dnevu preživetem v Lurdu in polna lepih vtisov sva ponovno zajahala najina jeklena konjička in jo ucvrla proti obali Atlantika, kjer sva se malo namakala v valovitem in hladnem morju. Deveti dan najinega potovanja po Franciji pa sva si vzela čas za obisk moto zbora v Tartasu. Custom landes ridersi so organizirali zelo zanimiv zbor. Nabralo se je veliko motoristov iz cele Francij, bilo je tudi veliko špancev, saj je meja čisto blizu, pa seveda smo bili tudi motoristi iz drugod po Evropi. Po prijetnem dnevu in večeru v družbi motoristov, se je spanec v šotoru še posebej prilegal, saj naju je naslednji dan čakala dolga pot.

image image image

Iz jugozahodnega dela Francije sva se odpravila na sever. V pokrajino Normandijo. Tam sva si najprej ogledala znameniti Mt. St. Michel. Majhen otoček (leži kak kilometer od obale), na katerem stoji samostan pod njim pa majhna vasica. Zanimivost tega otoka je ta, da ob oseki voda toliko upade, da na otok lahko prideš po kopnem. Seveda je danes do otoka narejen nasip, da lahko nanj prideš kadarkoli. Ker je tu razlika med plimo in oseko tudi 8 in več metrov, je prav zanimivo gledati kako ob nastopu plime prične poplavljati velik del obale, ki leži okoli otoka. In reka ki se je maloprej izlivala v Atlantik, spremeni smer in prične teči nazaj na celino. Ker so parkirišča tudi na prostorih ki jih zalije voda, je pametno ubogati redarje in pravočasno umakniti svoje jeklene konjičke. Saj se ti hitro pripeti da ti ob nastopu plime zalije motor ali avto, s katerim si se pripeljal do otoka. Imela sva kar malo sreče da sva na otok prispela ravno ob nastopu večerne plime. Tedaj na otok tudi pride največ turistov in se moraš kar malo prigrebsti, da prideš do roba obzidja kjer je pogled na plimovanje najlepši. Po zanimivem ogledu plimovanja in kratkem sprehodu po ozkih uličicah polnih trgovin s spominki in restavracijami pa sva zavila v bližnji lokal, kjer sva si privoščila najdražje pivo na najini potit. Stal naju je 6,5 eura. Ampak ko si takole na dopustu in obiskuješ zanimive in lepe kraje je pač prav da malo tudi potrackaš. Po večernem ogledu Mt. St. Michela, sva se vrnila v bungalov ter se odpravila na zasluženi počitek. Kajti za naslednji dan sva si pripravila kar natrpan urnik.

image image image

image Enajsti dan najinega potovanja, sva še enkrat šla na St. Michel. Ogledala sva si samostan in z vrha samostana opazovala jutranje plimovanje. Morje, ki ga z obzidja komaj vidiš, v slabi uri naraste in poplavi vso okolico. Zares zelo zanimiva zadeva, vredno ogleda. Nato pa sva se odpravila proti delu Normandije, kjer je med drugo svetovno vojno potekalo izkrcavanje zavezniških sil. Pot naju je najprej zapeljala do mesta Saint-Mere-Eglise. Kraja kamor so pristajali ameriški padalci. Eden od padalcev, je pristal na cerkvenem zvoniku (dogodek je bil prikazan v filmu Najdaljši dan) in še danes imajo z zvonika obešeno padalo z lutko padalca. V mestu je tudi airborne muzej, ki je posvečen ameriškim padalcem, ki so v invaziji 5-6. junija 1944 pristali v tem mestu. V njem je predstavljena oprema in orožje iz časa invazije. Razstavljeni pa sta tudi dve originalni letali iz katerih so skakali padalci. Po ogledu muzeja pa sva se odpravila do obale. Najprej do Utah beach nato pa še do Omaha beach, kjer sva si ogledala Pointe du hoc. To je pečina 30m nad morjem, nahaja pa se med Utah in Omaha beach. Od tu so Nemci lahko nadzirali skoraj celotno območje obeh plaž. Prav tako pa so na pečini imeli utrjeno topništvo za obrambo obale. Američani so Pointe du hoc obstreljevali tako močno, da danes, ko se sprehajaš po pečini, vidiš same kotanje pri kotanjah, ki so nastale od granat. Kljub močnemu obstreljevanju, pa je še danes vidno kje in kakšni so bili topniški bunkerji.

Od Pointe du hoc pa sva se odpeljala do največjega ameriške vojaškega pokopališča, ki leži na Omaha beach. Prostor na katerim se razprostira pokopališče je Francija podarila Ameriki in je pod ameriško upravo. Ko človek vstopi na območje pokopališča in vidi njegovo veličino ostane brez besed. Človeka fascinira urejenost pokopališča. Vsak grob je označen, da pokojnika lahko najdejo sorodniki, prijatelji, znanci. Ob vsakem grobu je postavljen marmornati križ, judje pa imajo Davidovo zvezdo. Na vsakem nagrobniku je zapisano vojakovo ime in priimek, v kateri enoti je služil, iz katere zvezne države je prihajal, ter kdaj je padel. Grobovi neznanim vojakom pa so označeni z napisom "Here rests in honored glory a comrad in arms known but to God". Ob sprehodu med grobovi se človek sprašuje, kakšen pogum so imeli ti mladi možje, da so se prišli borit za svobodo ljudi, ki jih niso poznali in dežele, ki ji niso pripadali. Vsaka im čast! In še danes se v Normandiji na vsakem koraku vidi, da so jim domačini še danes hvaležni za njihova dejanja. Ni vasi, da ne bi videl viseti ameriške, angleške ali kanadske zastave.

image image image

Polna vtisov Normandije in dogodkov, ki so se v preteklosti tukaj zgodile sva se počasi pričela vračati proti domu. Pot naju je peljala mimo Le Mansa, potem pa proti jugovzhodu mimo Lyona, do Chamberya kjer sva prenočila. Zadnji dan pa sva jo ubrala mimo Albertvilla, ter prek prelaza St. Bernard v dolino Aoste. Od tam pa sva se po avtocesti mimo Torina, Milana in Benetk vrnila v raj pod Alpami. Za nama je bilo 5000 in še malo prevoženih kilometrov. Veliko čudovitih in nepozabnih dogodkov, ki nama bodo za večno ostali v spominu.

image

Lepo je potovati po svetu in uživati v njegovih lepotah. Vendar pa ostaja najlepše, ko se človek vrne domov in z domačimi in prijatelji lahko deli svoje dogodivščine.

Branko in Duško Pečelin