Potovanje po južnem Balkanu in Turčiji!

Sredi vročega avgustovskega dne se peljeva proti mejnemu prehodu Hrvaške s Srbijo. Ustavi naju nekaj km dolga kolona vozil z Zahodnoevropskimi registrskimi tablicami. Opa!! Srbija postaja prava turistična atrakcija, je prvi preblisk skozi možgane, ko pa se iz prepolnih avtomobilov v naju zagledajo črne oči izpod zakritih ženskih obrazov ugotoviva, da so to turški zdomci, ki se peljejo na zaslužene počitnice v rodno domovino. S prepolnim BMW-jem se nekako le prerineva med vozili na mejnem prehodu, kjer naju dezinficirajo in plačava še dodanih 100 DEM za zavarovanje motorja, nato pa z mešanimi občutki v notranjost Srbije.

Potovanje po južnem Balkanu in Turčiji!

Med vožnjo opazujeva skromna bivališča ob katerih se pase živina pod budnim očesom mršavih starčkov. Ob srečanju z ljudmi postaneva nekako ponosna, da sva Slovenc, saj sva deležna številnih simpatiji vprašanj v stilu: »Kako je sad gore?« Možak na bencinski črpalki ob avtocesti nama zaradi dejstva, da je njegova babica Slovenka pokaže lokalno bližnjico, kjer se izogneva plačilu cestnine. Za ogled Beograda tokrat ni časa, zato kar naprej proti Nišu in Bolgarski meji. image Na luknjastih bolgarskih cestah nama delajo družbo živali z vpregami, zato sva kar hitro na turški meji, kjer se pri 45OC komaj prebijeva čez vso obmejno birokracijo. Za začetek padeva v prometni kaos Istambula, kjer naju vodita prijazna fanta z vespami. Po ogledu znamenitosti se odpeljeva proti Bursi, kjer nama s pomočjo uslužnih domačinov uspe najti turške prijatelje, ki sva jih spoznala pred nekaj leti. Gostitelji naju sprejmejo z objemi, poljubi, vraščanjem, da nevajena takšnega čustvovanja obstaneva med vrati. Dva dneva naju razvajajo z domačo hrano in ostalimi pozornostmi. Še zlasti pomembno v tej dvodelni epizodi najinega potovanja pa je bilo to, da sva si dodobra ohladila najini od dolge poti razboleni zadnjici.

image Najin načrt obsega še kar nekaj km, zato se težko pa vendar s toplino v srcu spričo tako pozornosti posloviva od prijateljev. Namenjena sva proti pokrajini Kapadokiji znani kot »Mesečna dežela«, ki dejansko ne razočara. Idilo motijo le množice turistov, ki se usujejo iz ohlajenih avtobusov. Vsi se želimo spoznati neznane kraje, razlika je le v tem, da se oni zvečer po obilni večerji odpravijo v mehke postelje, med tem, ko je najina večerja pripravljena v nekaj minutah na plinskem gorilniku, posteljo pa si pripraviva na enem izmed številnih žitnih polj. Zjutraj je najina neusmiljena budilka sonce, ki naju prežene iz spalnih vreč. Sledi pospravljanje in zopet na pot. Obiščeva še nekaj znamenitosti izmed katerih so na naju napravile nepozaben vtis Pamukale zaradi naravne lepote, ki jo uprizarja pretakanje vode po snežno belem skalovju katerega vdolbine spominjajo na kavne skodelice. Na nadaljevanjem potovanju doživiva tudi neobičajno srečanje s turško policijo. Sediva na terasi ob bencinski črpalki ter v družbi domačinov (seveda samo moških) pijeva obvezen čaj. Naenkrat se na najinem motorju znajde zajeten policist, ki hudomušno pogleduje proti nama in potem, ko najina obrata ne razkrivata posebnega nasprotovanja s polno naloženim BMW-jem izgine izpred najinih pogledov. Sledi vsesplošen smeh navzočih, le najin smeh je bolj grenak. Po nekaj minutah se na prizorišče pripelje nesojeni tat, stopi z motorja in nama ponudi roko, v zameno za vožnjo po ponudi jezdenje mršavega neosedlanega konja. Jaz kot moški del najine dvojice zberem toliko poguma in se res spravim na ubogo žival, kjer kar spodobno sedim na prepereli odeji, ki nadomešča sedlo, predvsem pa se trudim, da z morebitnim padcem ne naredim veselja navzočih, Skromne izkušnje, ki sem si jih v preteklosti pridobil z ježo, so me tokrat obvarovale neprijetnega padca. image Čas je že, da se začneva obnašati kot spodobna državljana, zato si ob obali Egejskega morja poiščeva kamp, ki celo za najine žepe ni predrag. Kljub razkošju bazena s palmami, ter moderno turško glasbo adrenalin ne da miru, zato sva spet v sedlu. Zgodi se, da nama orientacija odpove, da ne veva ne kod ne kam. Takrat se ne sekirava preveč, vzameva zemljevid in čakava, dokler se ne pojavi prvi in kmalu za njim še kakšnih pet uslužnih domačinov, ki se nama na vse pretege trudijo dopovedati, katera pot je prava. Pravijo, da jih njihova, v zadnjem času tako osovražena islamska vera, zavezuje pomagati sočloveku. Manj navdušujoča, stran islama za naše vedno želje moške je ta, da večkrat zaman sprašujeva po pivu, ponujajo nama pa le vodo in pravi čaj, kjer ga pijejo v zelo velikih količinah. Za vrnitev proti domu izbereva klasično pot preko Grčije in s trajektom do Italije, kljub prvotni želji po vrnitvi preko Albanije. Na koncu pač zmanjka volje in poguma za spopad z državo, kjer so politične razmere še vedno dokaj nezanesljive. Po 7000km sva si edina, da so bili ljudje najboljša sestavina potovanja. Po vseh dogodivščinah, ki sva jih doživela na tem dolgem potovanju, nama je ob vrnitvi v ušesih zazvenel Cankarjev vzklik »Domovina ti si kakor zdravje!«

Katjuša Pečelin in Jože Žakelj, 2001