Popotovanje Turčija, Sirija

Uvod

Kmalu po novem letu se nas je zbralo par članov kluba »Sairach« z namenom da se dogovorimo kam na dopust. Naša prva destinacija je bil Iran , vendar smo po pogovoru z našim prijateljem , ki je tja potoval z avtodomom, ta načrt opustili , saj je za Iran če hočeš užiti vso njegovo lepoto dvajset dni občutno premalo. Tako smo se odločili za rezervni načrt to je potovanje z motorji preko Bolgarije-Turčije, glavni cilj nam je bil Sirija in potem nazaj preko Turčije, Grčije, bivše YU do doma. Moram reči, da smo se kar dobro pozanimali, kaj nas čaka na poti, kaj potrebujemo in na kaj moramo biti pozorni. Večino papirjev in vize smo si uredili že prej. Predviden odhod 17.julij 2008.

Udeleženci: (vsi člani kluba SAIRACH)
  • Roli – Katarina - Honda VARADERO
  • Miro – Urša - Honda SHADOW
  • Damir – Saša - Honda VARADERO
  • Duško - Honda XX 1100
  • Branko - Honda VFR
Honda je zakon!

1. dan

image Dobimo se zjutraj ob 4h pred zadružnim domom ( center Žirov ). Vsi neučakani, delno zaskrbljeni, vedeli smo, da bo pot dolga in težka, krenemo preko Vrhnike, mimo Ljubljane, do Obrežja čez mejo, mimo Zagreba, po avtocesti bratstva i jedinstva proti Beogradu. Skozi Beograd počasi, da nas ne oglobijo policisti naprej proti Nišu. Tu zavijemo za Pirot proti Bolgarski meji. Malo pred mejo se okrepčamo v domači Srbski gostilnici in jo mahnemo čez mejo. Gneče na meji ni, je pa zato gneča skozi Sofijo, čeprav naj bi šli po obvoznici Bolgarskega glavnega mesta, le stežka napredujemo in že kar pod noč zapustimo Sofijo in še malo naprej po avtocesti, kjer najdemo prijeten motel. Pod ritjo imamo okoli 1100 km, še kar ane.

2. dan

Zgodaj zjutraj vstajanje, moram povedati, da naša klapa vstaja zgodaj, kajti zjutraj je lepo potovati, in je mnogo lepše, da si potem popoldan malo prej na cilju, kot pa da bi se vozil pozno v noč. Pot nas vodi proti Turški meji. Na meji gužva, vidi se da vstopamo v deželo, kjer imajo ljudje drugačne navade. Vse je nekoliko neurejeno, čeprav bomo videli kasneje, da je bilo tu še vse OK. Na meji čakamo 1uro, je vroče. Tu srečamo Bolgara, ki se nam pridruži, saj ga pot vodi ravno tja, kamor smo danes namenjeni mi. To pa je na motozbor, malo naprej od Istambula. image Gremo mimo Istambula – mnogi pravijo, da bi to mesto moralo biti glavno mesto Turčije, saj je največje in ima krasno zgodovino. Mi smo se odločili, da se mu na tem potovanju izognemo in si ga ogledamo ob kakšni drugi priliki, saj bi za ogled potrebovali par dni, to mesto ima namreč od 11 milijonov ljudi uradno, pa do 15 milijonov neuradno; pa toliko zgodovinskih zanimivosti, da se ti ne sme muditi, nam pa se je. Zato jo uberemo po obvoznici mimo mesta, kjer vlada prometni kaos, štiripasovnica natrpana do zadnjega kotička, tako da se komaj premikamo mimo tisočerih kamionov in avtobusov, vsi samo rinejo naprej in imaš občutek, da te bodo kar pomendrali. Gremo čez most na Bosporski ožini in zdaj smo uradno v Aziji. Ko pridemo mimo mesta, gremo na trajekt, da malo skrajšamo pot do današnjega cilja, smo že pošteno utrujeni. Mimogrede, pred mostom na Bosporju kupimo kartico za plačilo mostnine, zanjo damo 16€ in smo zgroženi, kasneje pa ugotovimo, da s to kartico lahko plačamo vse cestnine v Turčiji, pa še nismo porabili vsega naloženega denarja. Pod večer pridemo v Yalovo, kjer je motozbor, lepo nas sprejmejo, postavimo šotore, spijemo pivo in zaspimo.

3. dan

image Danes se ne bomo vozili, imamo svobodne aktivnosti, pijemo pivo, se kopamo, ležimo na mivki, plešemo z domačinkami ( Duško ), predvsem pa pijemo pivo… Kot zanimivost tega zbora naj bi bil svetovni rekord v obisku motorjev na panoramski vožnji, prišlo naj bi jih 5000, pa iz tega ni bilo nič – po naših ocenah jih je bilo mogoče nekaj čez 1000. Blo pa je vseeno zanimivo! Tu srečamo tudi Grka z Varaderom, ki nas povabi, da ko se bomo vračali, oglasimo pri njemu. Efes pilsen je zakon! image

4. dan

Nedelja – vstanemo, ne prav zgodaj, pospravimo šotore, midva z Uršo ga pustiva kar tam, od zdaj naprej bomo spali po sobah, vsaka odvečna prtljaga je za proč… Pot nas vodi po zanimivi pokrajini, mimo glavnega mesta Turčije – Ankare, to je bolj ali manj na novo zgrajeno mesto. Pred vsakim večjim Turškim mestom je tabla z imenom mesta in številom prebivalcev. Na tej poti si ogledamo prvo večjo zanimivost, to je ogromno slano jezero ( TUZ GULU ). V tem jezeru je toliko soli, da lahko po njem hodiš, če malo pokoplješ pa prideš do vode. Tu smo se malo lovili in kepali s soljo. Po kosilu jo mahnemo naprej proti turistični atrakciji, to je vulkanska pokrajina Kapadokija. Cesta je drugače OK, razen zelo grobega asfalta, tako, da meni odleti preobremenjen prtljažnik. To smo še kar hitro zrihtali. Pridemo do mesta Gereme, spimo v hotelu Flinston, čudovito mesto, čudovit hotel, čudovita pokrajina, čudovito pivo, potem pa spat.
image image

5. dan

image image V turistični agenciji najamemo kombi z vodičem, ki nas bo popeljal po tej pokrajini. Vodič in Roli se odlično razumeta. Popelje nas po pokrajini, kjer gojijo krompir in žito. Mimogrede; imajo odlične namakalne sisteme. Ustavimo se v podzemnem mestu, to je podzemno čudo, ki ima 9 nadstropij rovov in soban. V času, ko so ga uporabljali za skrivanje pred sovražniki je vanj izginilo par tisoč ljudi z živino vred. To je le eno večjih mest, vendar vsi niso urejeni za turiste. Potem se odpeljemo v zelo zanimiv kanjon, sredi ravnine se razprostira par sto metrov globok, in par kilometrov dolg zelen kanjon z rečico na dnu. Prehodili smo ga peš, na koncu smo bili nagrajeni s kosilom na reki. Sredi reke so bile postavljene mize in stoli in sredi zelenja so nas postregli s kosilom. Popoldne si ogledamo pokrajino tisočerih stožcev, dolino golobjih hiš, kjer so gojili golobe pismonoše, ogledamo si templje izkopane v goro, ogledamo si kamnoseško delavnico, kjer iz kamenja izdelujejo nakit in druga čudesa, kar lahko tudi kupimo, vendar imamo že tako preveč prtljage. Izredno prijazen vodič nas odloži v hotelu, sledi kopanje v bazenu, pa spat, jutri je težek dan. image

6. dan

Iz Kapadokije jo mahnemo naprej proti Siriji. Čudovita pokrajina visoko nad morjem. Gledamo hribe pokrite s snegom. Peljemo se čez dva prelaza : 1850 in 1700m nad morjem. Roli ima težave s čevlji, odlepi se mu podplat, Duško ima težave z bencinom, priporivamo ga do črpalke z zadnjimi kapljami bencina. Tu se začne vročina, 35-40°C. Ljudje so ful prjazni, na neki črpalki nas postrežejo z mrzlim kislim mlekom. Mislim, da so se tu pri nekaterih začele pojavljati prve prebavne motnje, nikakor pa ne zadnje. Spimo v hotelu v velikem mestu, malo pred Sirsko mejo, hrana še kar, pivo drago.
image image image image

7. dan

image Zgodnje vstajanje ob 5h po lokalnem času, obilen Turški zajtrk, jajca in pet vrst oliv, kdor je lahko kaj jedu, saj so nekateri preživeli noč na wc-ju, zaradi driske , ki je bila od tu naprej naš stranski spremljevalec. Vozimo se proti Sirski meji mimo nasadov pistacije, je pa že fajn vroče, čeprav je še zgodaj. Na mejo pridemo prezgodaj, image saj mejo odprejo šele ob devetih po njihovem času, tako da se vsedemo pod drevo, ki jih od tu naprej pač ni veliko več, in v senci čakamo, da nam odprejo železna vrata za vstop v obljubljeno deželo – šalo na stran. Kakšne gneče ni, par kamionov, to pa je tudi vse. Sedimo v senci, pijemo sok, ko nas obišče lokalni menjalec denarja, z polnimi žepi Sirskih funtov, ki pravi, da je izredno ugoden in vsi seveda menjamo nekaj dolarjev ( kasneje vidimo, da nas je malo nategnil ). Ko se odprejo vrata, smo seveda prvi v vrsti, tu pa se čas vstavi. Turški del meje – postopek traja 1 uro. Sirski del pa dobre 3 ure čakanja, kar je glede na to, da smo bili prvi na meji še kar veliko. Ženske sedijo v senci, v družbi šestih carinikov, možaki pa izpolnjujemo razne papirje, formularje, zavarovanja, in kdo bi vedel kaj še vse. Neštetokrat povemo ime očeta, ime matere, itd.. Cariniki so izredno prijazni, vse skozi nam ponujajo čaj in cigarete, saj njim se nikamor ne mudi . Tukaj tudi plačamo nekakšno zavarovanje – dobrih 100$. Po dobrih 3 urah smo prosti, vsak ima v rokah kup papirjev z Arabsko pisavo, a vseeno smo jo dobro zmazali, saj smo imeli informacijo, da so nekateri čakali tudi po 6 ur. image Gremo naprej, peklenska vročina, saj je ura malo čez 1 popoldne, ko je najbolj vroče. Pridemo v drug svet, že na prvem križišču ne vemo več kam, ker vse piše v Arabski pisavi, ki ji mi pravimo »grablce«. Končno najdemo pot proti mestu Ar.Raqqa ( Araka ), gremo skozi majhno obmejno mestece, gužva, vročina, vsi nam mahajo, se smejejo, vpijejo za nami. Tu tudi tankamo, v Siriji je samo ene vrste bencin – neosvinčenega ni, pač tankamo kar je, bomo videli. Par mulcev izmed množice, ki stoji ob glavni ulici, sede na svoje mopede in dirka z nami ven iz mesta. Cesta se malo popravi, in gremo proti prvemu večjemu mestu Ar. Raqqa. Mulci ostanejo za nami, vročina pa se stopnjuje. Po 60km se moramo vstaviti, ob neki obpuščavski vasici, vročina je nepopisna. Duškotov termometer na motorju utripa na 50°c. Če med vožnjo odpreš vezir na čeladi, te vroč zrak dobesedno peče v obraz in duši. Pijemo – pijemo – pijemo in naprej. Pred mestom dobimo domačina, izredno prijaznega, ki se ponudi, da nas odpelje do hotela. Hotel je soliden, dogovorimo se za 40 dolarjev, za dve osebi., določene procente dobi tudi domačin, ki nas je pripeljal. Ponudi se nam postrešček, ki nam znosi prtljago v drugo nadstropje za par funtov. Hotel je super, mi pa popadamo spat utrujeni, piva tu ni več ( v Siriji ni alkohola ).

8. dan

Danes imamo v planu pot skozi puščavo, ki so nam jo sicer domačini odsvetovali.Če pa že morate pravijo, pojdite zgodaj zjutraj ob 4h da boste ob 10h zunaj. Kasneje smo videli da so imeli prav. Vstanemo ob 4h. vročina je že čez 20 °c.Naš cilj je da skozi puščavo pridemo do naslednjega mesta Palmira. En del poti nas vodi po glavni cesti kjer se vozijo normalni ljudje proti Alepu . Mi pa kakor rečeno skrenemo levo in direkt v puščavo. Izgleda da smo imeli slabe zemljevide, saj smo vozili in vozili, del poti smo še videli kakšen šotor puščavskih nomadov in kakšen drog za elektriko potem pa kmalu nič več, samo pesek, vročina in puščavska meglica. Meni začne zmanjkovati bencina, vstavimo se in gledamo kje je sever kje je jug in spoznanje da nismo na pravi poti. image Čez pol ure pripelje mimo domačin z terencem, da ste videli njegov začuden pogled ko smo ga vstavili. Nič nas ne razume ne zna brat niti črk na našem zemljevidu, znamo pa k sreči mi par njihovih besed in par številk, tako da se nekako dogovorimo, da se moramo obrniti in po koliko kilometrih pridemo do bencina. Obrnemo nazaj in v vasici izven ceste, kjer je le par barak iz blata dobimo bencin v plastenkah po dva litra. Poberemo vse kar imajo, otrokom damo piškote, skuhati nam hočejo čaj, nam pa se mudi naprej saj se ura bliža deveti mi pa ne vemo koliko je še do normalnega sveta. Po pol ure vožnje se zgodi nesreča. Saša in Damir padeta na nekem ovinku, zgleda grozno, vendar smo z pomočjo tovornjakarja ki je pripeljal mimo nekako uspeli usposobiti motor toliko da je bil za silo vozen. Porabili smo tudi paket vezic zelo priročna zadeva. Damir in Saša sta še kar poškodovana tako da Damir ne more voziti motorja odločimo se da Roli pelje njegov motor jaz pa peljem Rolijevega, še dobro da imamo Uršo ki tudi vozi. Voznik tovornjaka nam ponudi vodo in telefon, da pokličemo policijo, naši telefoni tu ne lovijo nič. Vode ne upamo piti čeprav smo žejni in že kar malo prestrašeni. Zmenimo se da se obrnemo nazaj proti mestu kjer smo zjutraj štartali. Jaz peljem Damirja z njegovo ramo je slabo. Po nekih 100 km pridemo do vasice ob glavni cesti Ar. Raqqa- Alepo. Ustavimo se na črpalki in pokličemo policijo. Damirja in Sašo odpelje rešilec v Internacional hospital of Ar.Raqqa city. Mi ostanemo v vasi , z policisti pišemo zapisnik o nesreči, mimogrede to je potrebno, da bi kasneje lahko z razbitim motorjem prišli iz države. Medtem tudi popravljamo motor, domačin nam zavari ročico za zavoro, nihče noče nobenega plačila. Policisti nam nosijo sok in ponujajo cigarete. Vrne se tudi Branko ki je z rešilcem pospremil Damirja in Sašo v bolnišnico. Vrne se z avtobusom. Dan se počasi prevesi v popoldne. Policisti ugotovijo da v enem dnevu ne morejo napisati uradnega zapisnika in da se jutri vrnemo po njega. Roli in Katarina dasta prstne odtise s tem jamčita da govorimo resnico. Vsi so zelo prijazni, kažejo nam slike svojih domačih ki jih imajo na mobilcih. Sedemo na motorje in nazaj v mesto in v hotel kjer smo zjutraj štartali. Receptor nam zrihta vodiča ki nas odpelje v bolnišnico. Damirja in Sašo so zelo lepo oskrbeli. Cela bolnišnica od direktorja naprej jih je prišla pozdravit ko sta odhajala. Nihče ni hotel nič slišati o kakšnem plačilu. Receptorjev pomočnik odpelje Brankota v lekarno po zdravila proti bolečinam. Težak dan je za nami ni kaj.
image image image image

9. dan

Vstanemo malo kasneje. Damirja in Sašo vse boli. Odpeljemo se po glavni cesti proti Alepu. Vstaviti se moramo še v vasi kjer smo včeraj pisali policijski zapisnik. Zmenjeni smo na policijski postaji ob 9 h. Ko prispemo tja komandir še spi. V lokalni trgovinici nam mlad fant skuha čaj, zunaj se otroci kobacajo po naših motorjih. Vsi bi radi poskusili čelade, rokavice, se slikali z nami. Zdi se kot da nas že vsi poznajo in cela vas govori o nas. Vsak ki pride mimo se vstavi, image večina jih zna angleško le par stavkov: Where are you from. Where are you go. Welcome to Syria, mimogrede ta stavek smo slišali neštetokrat. Večina starejših in bolj izobraženih ljudi pozna bivšo Jugoslavijo. Bivši njihov predsednik in naš Tito sta bila prijatelja. Zdaj je predsednik njegov sin Bašar Al Asad. Njegove slike visijo vsepovsod. Za Sirsko ljudstvo je on Bog. Po dobri uri se nas policisti usmilijo in dobimo papirje, zato se odpravimo naprej smer Alepo Homs. Držimo se glavne ceste, zahodnega dela države, puščave imamo dovolj. Peljemo se preko hribov proti morju. Nekje v hribih kjer hladimo svoje riti, nam prijazen natakar iz zadnjega skritega dela hladilnika ponudi mrzlo pivo- neverjetno. Dušanu se smeji do ušes. Pod večer prispemo v obmorsko mesto Tartus. Iskanje prenočišča je zahtevna zadeva, potrebno je ogromno pregovarjanja in zbijanja cene. Nekako nam uspe dobiti apartma za osem oseb za realno ceno to je 20 $ na osebo. Plan je tak da Damir in Saša tukaj dva dni počivata mi pa jo mahnemo naprej proti jugu, proti sirskemu glavnemu mestu Damask. Razpakiramo, potem pa skok v sredozemsko morje. Ženske se tukaj kopajo oblečene zato našim trem ženskam v kopalkah namenjajo začudene poglede. image

10. dan

Zjutraj se brez prtljage odpravimo proti Damasku. To je eno najstarejših mest na svetu , ki leži na obrobju puščave. Ko se zjutraj vozimo skozi vasice ob glavni cesti vidimo ženske ki nosijo kruh, vodo in njihove radovedne oči, ki kukajo izpod »feredže« (to je muslimansko ogrinjalo ki ga nosijo ženske , ki ne smejo kazati las in obraza) V Siriji sicer ni več obvezno vendar ga nosi še veliko žensk sploh po manjših vaseh in odročnejših krajih. Ko smo vprašali zakaj se zavijajo če ni treba smo izvedeli da je to pač tradicija in kultura in so na to ponosne. Čez dan se ženske nekje izgubijo in ostanejo samo še moški v tradicionalnih arabskih oblačilih in pa seveda otroci. image Pot nas vodi mimo Libanona, do meje je slabih 20 km vendar to državo pustimo za drugič, saj pravijo da je brez vodiča še dokaj nevarna mi pa imamo že brez tega dovolj avantur. Ko se pripeljemo na rob malo višje planote se pred nami odpre pogled na Damask zavit v skrivnostno puščavsko meglico Mesto je ogromno moram reči da sem občutil do njega kar nekakšno strahospoštovanje, ne vem ali zaradi njegove zgodovine ali zaradi meglice v katero je bil zavit ali zaradi njegove veličine. Naš cilj je staro mestno jedro z enim najstarejših bazarjev na svetu. Srečamo učiteljico angleščine ki nam pomaga da uberemo pravo pot. Promet je izredno gost, več kot polovica vsega prometa so rumeni taksiji. Semaforjev skorajda ni. image Promet urejajo policisti. Vozniki so izredno disciplinirani. Ogledamo si bazar, neverjetna množica ljudi večina jih nič ne kupuje, samo hodi in gleda. Ogromno je lepih žensk skritih pod rutami. Izredno pisana množica vam povem. Roli kupi »šišo« to je vodna pipa, ki jo tukaj kadijo na vsakem koraku. V restavracijah imajo zaposlene posebne ljudi ki se ukvarjajo samo z prižiganjem teh pip. Alkohola ni za dobiti nikjer, sokovi pa vseh vrst od svežega sadja pa do uvoženih sokov. Vidimo kamione kako prevažajo ledene kocke, kljub vročini nad štirideset stopinj celzija. Hladilnikov tukaj nimajo vso hrano in meso hladijo z ledom, ko pa se stopi s to vodo perejo zelenjavo. Sveža perutnina na ulicah polnih muh pri tej vročini ne hvala. Spet imamo težave, da dobimo sobo za spanje. Branko in Roli obiščeta okoli 20 hotelov, vsi so polni, saj imajo v Iranu ravno počitnice in tu je ogromno Iranskih turistov. Končno dobimo nekaj podobnega hotelu. Branko pravi da ima tri zvezdice ampak v minus. Pa smo vendar zadovoljni, da dobimo svojo posteljo, klima sicer dela samo kadar hoče gospodar pa vendar je ok saj smo se navadili vročine. Spoznamo tudi Iraškega oficirja, Huseinovega sodelavca , ki je moral pobegniti iz Iraka , saj so ga tam čakale vislice, tu je bil zaposlen kot pomočnik receptorja in nas je popisal od a do ž. Ko smo uredili birokracijo se podamo v mesto v lov za hrano. Tu je sicer ogromno hrane ampak mi na ulici ne bomo jedli že tako imamo dovolj prebavnih motenj. image Po posvetu z policistoma na motorju, ki ju srečamo v križišču končno najdemo nekaj kar nam ustreza. Fast food, pica, pomfri, coca cola –odlično. Po kosilu in po nekaj urnem tavanju po vročem mestu se odločimo še za kavo. Povzpnemo se v restavracijo nad glavno ulico, kjer imamo dober razgled. Natakar nam prinese kavo, ki je zelo čudnega okusa. Branko se odloči za čaj barmen pravi da je dobil neki novi okus Branko pa pravi da so to navadne kamilice. Očitno ga čaj pomiri saj je čez par minut zadremal. Mi opazujemo mestni vrvež, ogromno prometa, stari avtobusi, pogrebni sprevod med množico avtomobilov, fantje ki na vozičkih prevažajo taleče se ledene kocke itd… Ko se odpočijemo se odpravimo nazaj v hotel, zunaj se noči mi popadamo po razmajanih posteljah, Branko in Duško pa se odločita da poiščeta krščansko četrt. Nekaj procentov prebivalcev Damaska je kristjanov zato imajo svojo četrt in svoje cerkve ter svojo kulturo. Najdeta jo ogledata si cerkev, najdeta pa tudi restavracijo kjer imajo pivo spiti ga morata zelo diskretno da jih ne vidijo ljudje z ulice. Diskretno ga jima tudi zavijejo za domov saj sta se spomnila tudi na nas lenuhe, ki smo ostali v hotelu. Motorje danes pustimo pod hotelskim oknom sredi kant za smeti. Moram reči da nas je tu prvič skrbelo če bojo motorji zjutraj še tu, pa so bili, saj so nam jih pazili mestni otroci brezdomci ki spijo po parkih., sicer so se kobacali po njih in premaknili vse kar se je premaknit dalo, pa vendar so bili tu.

11. dan

Zbudimo se zgodaj. Vrvež pod hotelskim oknom je na vrhuncu. Pripeljejo svežo perutnino, sekajo, perejo, mečejo sem ter tja,obup. Motorji so tam kjer smo jih pustili, par metrov proč spijo njihovi stražarji-otroci pokriti z kartonom. Odpeljemo se ven iz mesta nazaj proti Tartusu , kjer nas čakata poškodovana člana odprave. Par deset kilometrov iz Damaska si ogledamo zgodovinsko krščansko puščavsko mestece Malula, ki leži visoko v puščavi. Srečamo prijaznega Rusa ki nam pove kaj bomo tukaj videli pove nam da je tukaj pozimi tudi sneg , česar mu skoraj ne verjamemo glede na to da smo v vroči puščavi, toda on že ve. Zelo lepo mestece, ogledamo si par cerkva-cerkev sv. Elije- cerkev sv. Klare, visoko nad mestom v skali je velik kip sv. Marije. Vstopimo tudi v ozek kanjon širok od pol pa do dva metra visok sto in dolg nekaj sto metrov. Legenda pravi da je nekoč neka pastirica bežala pred tolpo barbarov in se je gora pred njo dobesedno odprla in ji ponudila skrivališče . Gre torej za nekakšen čudež. Ogledamo si mestno pekarno, kjer pečejo Sirski kruh-nana, kupimo nekaj spominkov in se odpeljemo naprej. Naš cilj danes je še eden večjih križarskih gradov v Siriji. Grad stoji na visokem hribu, je zelo lepo ohranjen , uporabljali so ga križarji ki so tu mimo potovali v sveto deželo. Tu so se odpočili in zamenjali konje. Zelo zanimiv grad zgrajen in dograjevan v različnih obdobjih kar se vidi tudi po različni arhitekturi. Z ogledom se zamudimo par ur, čudovit je tudi razgled po okoliških hribih. Na poti proti Tartusu se vstavimo na obcestnem počivališču da spijemo sok. Oče in sin ki tu delata nam spečeta svež kruh posut z raznimi semeni, zelo prijazno in okusno. Pod večer se utrujeni pripeljemo pred naš apartma Saša in Damir nas pričakata spočita , nato se vsi skupaj odpravimo na plažo, kjer se še zadnjič kopamo v Sirskem morju. Zvečer kadimo šišo , zjutraj pa nas čaka pot proti Turški obali.
image image image image image image

12. dan

image Brez večjih težav se pripeljemo do Sirsko-Turške meje. Z Danirjem se še vedno voziva skupaj na Rolijevem motorju. Pred mejo zamenjamo še zadnje sirske funte. Moram reči ,da smo nad Sirskimi prebivalci pozitivno presenečeni,zato poimenujemo naše potovanje –Sirija dežela prijaznih ljudi. Kasneje sicer izvem ,da so muslimani po Koranu(muslimansko sveto pismo) dolžni sprejeti popotnike in skrbeti ,da se jim nič ne zgodi, jim v nesreči pomagati in za to ne sprejeti plačila. No kljub temu so dobri ljudje. Na meji ni večjih problemov ,razen tega da moramo plačati izstopno takso 10 USD po osebi. Hočemo se nekaj pregovarjati s cariniki, vendar se ti ne dajo in plačamo ,če hočemo iz Sirije. Sedaj nas čaka dolga pot po južni Turški obali, dolge prazne plaže ,grob asfalt. Vročina je tu znosnejša. Peljemo se skozi mesta Dortyol, Adana, Icel, Erdemli do manjšega turističnega mesta Ayas, kjer se odločimo prespati. Soba nič posebnega,vendar smo utrujeni in nam ni mar za luksuz. Tu je že malo boljša hrana,čeprav še vedno samo kokoš in zelenjava,imajo vsaj normalen kruh. Roli ne mara zelenjave , zato ni najboljše volje.

13. dan

image Kot vedno vstajanje zgodaj in naprej ob obali mimo mest Silifke, Anamur, Alanya ,Serik,Antalija ,cilj za danes je manjši turistični kraj Olimpos. Ceste so še kar vredu, sem pa tja se peljemo tudi po avtocesti, še vedno jo plačujemo z kartico, ki smo jo kupili v I stambulu. Pod večer prispemo v majhno zeleno dolino z lesenimi hiškami, bazeni sredi bujnega zelenja,odlično za naš počitek. Najamemo dvonadstropno hišico z bazenom. Zelo prijazna gospa nas lepo sprejme. Pove nam ,da je iz Finske ,tu imata z možem v najemu to turistično naselje. Počutimo se kot bi bili na Havajih, zato se odločimo da tu prespimo dva dni. Jutri se bomo peljali pogledat par turističnih znamenitosti ,zvečer pa se vrnemo nazaj.

14. dan

Naš cilj danes je 80 km oddaljen kraj Demre,kjer se po pripovedovanju prijatelja iz Grčije,ki smo ga srečali na moto zboru pred dnevi, nahaja še ena znamenitost ,to so ruševine mesta,ki se je pred stoletji ob velikem potresu pogreznilo v morje .Ruševine mesta so vidne tako ob obali kot tudi v morju.Mnogi tu naredijo kratek tečaj potapljanja,da se lahko z vodičem potopijo in ogledajo znamenitost image od blizu. Mi se odločimo ,da najamemo barko z vodičem in si to ogledamo s te perspektive. Vstavimo se v veliki votlini kamor smo se zapeljali kar z barko. Drugi cilj je otoček z ruševinami gradu in z izvirom hladne sladke vode. Tu nas čaka krst s mrzlo vodo, da te kap. Sledi prosto kopanje sredi oceana –ful kul. Malo smo se pošalili z našimi puncami. Spravili smo jih v morje,potem pa prepričali vodiča ,da jim pobegnemo okoli otoka ,da nas ne vidijo. Ok ,samo potem se pa še vodič pošali z nami. V morje spusti vrv in pravi da nas malo potegne po morju. Poskačemo v morje, primemo vrv on pa gas do fula .Eden za drugim smo se spustili in ostali daleč zadaj. On pa se lepo odpelje nazaj do deklet mi pa smo plavali kakšen kilometer,lepa rekreacija ni kaj!Nato se odpeljemo do majhne otoške vasice, kjer nas čaka kosilo,jemo ribe.Popoldne pa nazaj-čudovit izlet. Par km od tu je še eno zanimivo mestece-Mira,kjer je služboval sveti Nikolaj ( Miklavž). Obiščemo muzej,cerkev, staro mesto ki, je izklesano v kamnito steno,velik amfiteater(gledališče na prostem). Škoda da se dan prevesi v večer in se moramo odpeljati nazaj v Olimpos, kajti zvečer nas čaka še ena znamenitost tega kraja. Tu v Olimposu se nahaja hrib iz katerega uhajajo zmesi plinov ki gorijo. Zato smo se z gostiteljem dogovorili, da nas ob 11h zvečer, ko se stemni, z starim kombijem zapelje tja. Z nami je še nekaj turistov.Po Pol ure vožnje po ozki cesti se pripeljemo do vznožja hriba, od tu naprej pa je treba peš. Opremljeni z baterijami se podamo v hrib, po pol ure hoje po strmi stezi pridemo do pobočja hriba kjer gori veliko ognjev –plamenov dobesedno iz zemlje in kamna.Kljub temu , da je ura polnoč je zelo vroče. Imel sem občutek izjemne pozitivne energije. Tu se zbirajo skupine mladih ,ki prepevajo, igrajo na kitaro in plešejo. Tudi naš šofer pade v to dogajanje,tako da smo ga ob pol dveh komaj prepričali, da nas odpelje nazaj v kamp, ker zjutraj zgodaj vstanemo.
image image

15. dan

Nekaj časa se še vozimo ob morju preko mesta Finike. Že zjutraj je 35 stopinj.,nato pa skrenemo v notranjost proti severo zahodu do mesta Elmali, nato se dvignemo na prelaz do višine 1300 m,tu je že bolj normalana temperatura-25 stopinj. Peljemo se čez planote polne njiv in žitnih polj. Moram reči ,da je v notranjosti Turčije zelo veliko obdelanih površin. Danes zelo piha ,tako da nas vožnja kar utrudi pa tudi km je kar veliko. Drugo večje mesto mimo katerega se peljemo je Denizli. Naš cilj danes pa so po moje najbolj znana in obiskana turistična točka v Turčiji , to so Pamukale z ostanki zgodovinskega mesta Hierapolis. Tja prispemo pod večer in spet moramo barantati za čim cenejšo sobo, ki jo tudi kmalu dobimo. Najdemo lep majhen hotelčič z bazenom in z dobro gospodinjo, ki tudi dobro kuha. Danes je moj rojstni dan zato je na mizi liter borovničk saj jih že dovolj časa vozimo s seboj. Bazen, pivo borovničke, potem pa še dobra večerja pa naj še kdo reče da se nimamo lepo.
image image image

16. dan

image Po dolgi noči se marsikdo zbudi malce utrujen nekatere tudi malo boli glava. Dan je vroč, mi pa ga imamo namen preživeti sprehajajoč se po hribu s katerim se je narava čudovito poigrala. V ozračju je veliko vlage tako da je zrak vroč in težak ampak mi se ne damo. Odpravimo se proti vstopu v ta park, vendar nas že na vhodu čaka presenečenje. Vstopnina se je od včeraj podražila za sto procentov. Nekaj časa se pregovarjamo vendar brez uspeha, spet smo potegnili kratko. Vendar vam povem da so Pamukale vredne tega denarja. Dan nam mine ob sprehajanju po hribu polnem čudovitih apnenčastih teras in bazenčkov, slapičev, ter lepih deklet. Čista uživancija. Pod večer spet kopanje v hotelskem bazenčku v katerega priteče voda direktno z hriba po katerem smo hodili čez dan. Če se vozite po Turčiji so Pamukale obvezna postaja.

17. dan

image Zbudimo se spočiti. Danes nas čaka zelo dolga pot, saj želimo priti čim bliže Grčiji. V glavnem smo si ogledali vse kar smo imeli v planu, tako da nas čaka le še dolga pot proti domu. Iz Pamukal jo mahnemo direkt proti zahodu proti obali. Peljemo se skozi večje mesto Aydin proti še večjemu mestu Izmir. Do tu nas pelje v glavnem avtocesta, od Izmirja naprej pa ovinkasta cesta delno ob obali delno po celini proti kraju Canakkale kjer nas čaka trajekt in pol ure vožnje čez kanal. Danes spet močno piha tako da je treba držat krmilo motorja kot bika za roge. Posledica tega je da je vožnja zelo utrujajoča. Na neki črpalki ko spet tankamo in pijemo vodo, srečamo Francoza, ki se je sam vračal z trimesečnega potovanja po Mongoliji- svaka mu čast. Izmenjali smo si par dogodivščin potem pa je on mahnil svojo pot, mi pa svojo. Naš cilj danes je obmorsko mesto Eceabat. Hotel smo si poiskali kar v pristanišču saj smo imeli vetra in kilometrov poln kufar. Zelo težak dan. Za večerjo kebap in pivo, pa takoj spat, saj smo že vsi malce nervozni. Pa saj bo jutri bolje , ko pridemo v Grčijo- v Europo.

18. dan

image Zjutraj še kupimo bencin na zadnji Turški črpalki. Pijemo še zadnji Turški čaj, ki nam ga postreže prijazen črpalkar. Zapravimo še zadnje Turške lire, črpalkarju pa podarimo kartice za avtocesto na katerih je še nekaj denarja. On pa nam ne računa čaja. Nato pa mimo sončničnih polj proti Grški meji. Na mejo pridemo ravno v trenutku , ko se menja častna straža- zanimiva procedura, ko sem ter tja korakajo Turški in Grški vojaki v smešnih uniformah. Sedaj smo uradno v Europi. V denarnico spet natrosimo eure, za večerjo bo svinjina, vendar je do tam še daleč. Spet se vozimo ob obali skozi Aleksandrijo proti mestu Peramos. Skozi obmorska mesteca je gneča nepopisna, saj je turistična sezona na višku. Tako imamo kar velike težave da dobimo proste sobe za 8 ljudi, in za sprejemljivo ceno, saj so tu cene kar poskočile. Mi pa nismo pripravljeni plačati več kot 20 eurov na osebo in se raje vozimo od apartmaja do apartmaja in barantamo. Princip pač. Po par urah utrujajočega ustavljanja in spraševanja najdemo apartma ob morju . Je sicer za pet oseb, se bomo pač malo stisnili, saj smo vsega hudega navajeni. Zvečer kopanje in svinjski zrezki. Lastnik apartmaja je Nemec in pozna Slovenijo.

19. dan

image Danes bomo obiskali našega prijatelja Vasilija ki živi v enem večjih Grških mest Solunu. Po telefonu se dogovorimo, kje se najdemo, saj je mesto ogromno, prometni kaos pa tudi. Iskat nas pride z skuterjem. Odpeljemo se do obale, kjer nam plača kavo. Za devet kav in tri plastenke vode plača 50 eurov. Drago mesto ni kaj. Malo pokramljamo, on je bil že večkrat v Žireh, nato pa nas odpelje na obrobje mesta, in nam da napotke kako po najbližji poti do Makedonije. Kot zanimivost- Grki ne priznavajo imena republika Makedonija, ker se tako imenuje neka njihova pokrajina. Tako nikjer ob cesti oz avtocesti ni nobenega kažipota z imenom naše bivše republike. image Na nekem odcepu le ugledamo tablo na kateri je smer za Skopje, tako , da vemo da smo na pravi poti. Na meji z Makedonijo ni nobenih težav, nekaj težav je z Makedonskimi cestami, kjer je veliko gradbišč, vendar smo kar hitro na Srbski meji. Na cesti proti Nišu ni veliko prometa pa tudi bencinskih črpalk ni veliko, tako da se na eno od njih par motorjev pripelje dobesedno na hlape. Ob cesti se ustavimo še v odlični gostilni z pravo Srbsko kuhinjo. Ne veste kako prija, čevapčiči, vješalica ,i ostale stvari sa roštilja. Že se dela večer, ko se vstavimo v motelu ob avtocesti Niš –Beograd. Spimo za 10 eurov po osebi. Zvečer govorimo z dvema Italijanoma, ki potujeta z BMW- jema. Eden od njih ima težave z motorjem, čeprav je nov. Saj sem že na začetku rekel, da je Honda zakon.

20. dan

Zadnji dan naše avanture. Z mislimi smo že doma. Zajtrkujemo ob avtocesti nekje pri Beogradu, potem pa slabih šeststo km. brez vstavljanja, razen na bencinskih črpalkah, motor pač hoče svoje. Popoldne dvajseti dan prispemo v Žiri , kjer nas po 8500 km. opere prvi dež na tej poti. Vstavimo se v lokalni gostilni »pr Bahač«, kjer ob pivu že kujemo načrte, kam jo bomo mahnili naslednje leto ...
image

MIRO